Čudna so pota gospodova. To bi lahko rekel za mojega sina. Nikoli si nisem predstavljal, da bi ta moj mali fantič, se lahko odločil za študij kovinarstva.
Neverjetno tudi zato, ker v naši družini, razen dedka, nihče ni imel niti malo pojma o tem, vsi smo bili v vodah prodaje ali marketinga. Imeli smo nekakšno pisano pravilo, da umazani poklici ne sodijo v našo družino, pa je zdaj moj mali podrl vse stereotipe naše družine. Je pa res, da ga je že od malih nog to zelo zanimalo. Znal je tudi ure in ure presedeti v dedkovi delavnici in ga opazovati kako brusi, rezka, vrta, švasa in obdeluje različne vrste kovin. Ni ga bilo kovinskega izdelka v naši ulici, ki ne bi prišel iz dedkove delavnice. Bil je pravi mojster svojega poklica. Tako se je tudi moj mali po končani osnovni šoli odločil, da bo elektroerozija to in samo to o čemer bo študiral naslednjih osem let. To je bila tehnologija, ki ga je spremljala že od malih nog naprej in je žele o njej izvedeti čim več.
Bil je priden in vztrajen, včasih preveč radoveden, vendar vedno pripravljen na nove izzive. Med študijem si je hitro pridobil nova znanja in izkušnje o tem kje vse je elektroerozija lahko še koristna. Njegovo navdušenje nad tem, kaj elektroerozija vse omogoča je rastlo iz meseca v mesec. S sošolcem sta skupaj raziskovala tehniko obdelave kovin in jo do potankosti izpilila ter ugotovila, da je elektroerozija lahko zelo priročna in uporabna tudi v kovinarski industriji. Tako tudi ne preseneča dejstvo, da si je za diplomsko nalogo izbral eno najtežjih poglavij njegovega študija z naslovom elektroerozija in njen prispevek pri precizni obdelavi kovin.
Vse te zasluge pa lahko pripišemo našemu dedku, ki je s ponosom sedel v dvorani na zagovoru njegovega vnuka, ki je še ustno zagovarjal svojo diplomsko nalogo.…