Mama je morala na kontrolo za revmatoidni artritis na Bled.
Potrebovala je prevoz. Ponudila sem se , da jo lahko peljem, saj sem imela ravno takrat dopust in bom splanirala še en izlet. Mama je bila vesela, da bo šla z mano. Poklicala sem še hči, če bi šla z nami in tudi ona se je strinjala. Tako smo bile zmenjene. Končno je prišel dan, da štartamo na Bled. Zbudile smo se zgodaj zjutraj, spile kavo in štartale. Bilo je v času turistične sezone in bila je ogromna gneča na cestah. Po času smo imele še rezerve, saj smo odšle dosti prej, kot bi sicer lahko. Vozili smo skoraj vso pot v koloni. Sonce je bilo že visoko in čutilo se je že kako je močno. Skozi šipe je prihajala že vročina zato smo morale imeti že vklopljeno klimo. Prišli smo pravočasno na cilj. Pospremila sem mamo do ambulante za revmatoidni artritis kot je imela napisano na napotnici.
V čakalnici je bilo že kar nekaj ljudi, ki so čakali. Zmenili sva se, da pokliče na telefon, ko konča pregled. Poslovila sem se in s hčerko sva odšli malo po Bledu. Ustavili sva se v kavarni. Poiskali sva mizo z razgledom na Blejsko jezero. Končno sva si naročili znamenite kremšnite, ki sva si jih tako želeli in privoščile sva si še eno kavo. Jezero je bilo zelo umirjeno, slišalo se je ptičje petje in bilo je čudovito vzdušje. S hčerko sva klepetali o vsem mogočem in začutila sem, da nama manjka čas, ki bi ga lahko preživele skupaj. Sama pri sebi sem sklenila, da bomo večkrat šle same malo ven. Naenkrat je zazvonil telefon in bila je mama, ki je že končala pregled.
Ker nisva bili daleč od ambulante sem ji kar opisala pot, kako pride do naju. In res se je nama kmalu pridružila .Povedala je, da revmatoidni artritis še ne napreduje. Vse smo bile dobre volje in sklenile, da si bomo še kdaj brez zdravnika naredile izlet na Bled.…