Nekaj časa nazaj sva se s prijateljico želela udeležiti nekega maratona. Jaz načeloma z vidom nikoli nisem imela problemov, ta moja prijateljica pa ja. Po navadi je nosila očala, ampak vedno, ko je tekla, je uporabljala leče. Seveda, da ji ne bi očala padala po tleh, je to bila še najbolj pametna odločitev oziroma zadeva.
Lepo sva se prijavile na maraton in komaj čakale da greva. Končno je napočil dan maratona in dokončno sva prišle na kraj dogodka. Zelo hitro sem opazila, da ima moja prijateljica očala in da nima leč. Rekla mi je da ima leče s sabo, ampak da si jih bo dala notri tik pred štartom. Nekaj mi je bilo zelo sumljivo in imela sem občutek, da nekaj ni v redu. Rekla sem ji, naj vseeno preveri, če ima čisto vse s sabo in ko je to naredila, sem zelo hitro ugotovila, da sem imela prav. Pozabila je tekočina za leče. Tekočina za leče je definitivno najpomembnejši del pri leči in to je pomenilo, da leč ne bo morala uporabljati. Skratka, tekočina za leče je očitno ostala doma na pultu. Vprašala sem jo, če bi lahko morda tekla brez očal. Rekla je da je res zelo slabo, vidi in dobro iz očal ne bo šlo.
Tekočina za leče je bila na koncu razlog, zakaj sem šla domov. Hvala bogu sem jaz to ugotovila nekako zelo hitro, tako da nama je uspelo priti na hitro domov in sva uspela iti tudi nazaj na štart. Bila sem zelo vesela, da sem jo vprašala tako hitro in da sva ugotovila, da nekaj manjka precej zgodaj. Če bi čakale do štarta, kot je ona želela, bi definitivno ostale doma. Tekočina za leče je tako bila v njeni torbici. Midve sva lahko štartale maraton. To je bila definitivno zgodba, ki je ne bom pozabila, saj sva doživela veliko adrenalina tik pred štartom. Od takrat imava vedno rezervno potovalno pakiranje tekočine za leče in seznam obvezne opreme za tek.…