Moj partner je vsako leto odhajal jadrat. Naredil je tudi izpit za jadrnico. Že v aprilu se je podajal na mrzlo morje. Jaz običajno nisem nikoli šla na jadranje z njim. Ker pa je bila to njegova želja, sem se letos opogumila in sem rekla, da greva njegov rojstni dan praznovat na jadrnico. Bil je presrečen. Ker ima rojstni dan meseca junija, je bilo na morju tudi že topleje. Imela sva manjšo jadrnico in odplula z njo iz marine.
Na začetku sem se morala privadit na zibanje, ker mi je kmalu postalo slabo. Vzela sem tableto proti slabosti. Moj partner pa je spretno lovil vrvice in napenjal jadra. Na začetku poti ni imel veliko od mene. Bilo mo je slabo in sem sedala ter bila tiho. Ko je slabost popustila pa sem začela uživat. Naučil me je kako se naredi vozel, kako se napnejo jadra in kako se krmili. To je delal s takim veseljem, da sem končno doumela koliko mu jadranje pomeni. Res je živel za te trenutke.
Tako sva kar nekaj časa mirno plula mimo stotih otokov. Jaz sem si želela, da obiščeva otoke, ki so težje dostopni. Na teh otokih je bilo običajno manjše število ljudi, majhen trg s cerkvijo ter gostilna. Ker sem bila lačna, sva se ustavila na enem izmed teh otokov. Uživala sem ob tako dobri hrani. Ribiči so nalovili sveže ribe in jih potem kar takoj spekli na žaru. Potem sva nadaljevala jadranje v večje kraje. Tu je že bilo veliko več ljudi in mi ni bilo tako všeč. Zato sem prosila partnerja, da nadaljujeva jadranje naprej. Zvečer sva prispela v krasen zaliv s turkizno modro barvo morja. Nikjer ni bilo nobenega. Slišati je bilo le zvok morja in galebov. Od takrat dalje tudi jaz hodim na jadranje z njim, če mi le čas to dopušča.…