Človeštvo stremi k nenehnemu napredku. Še ne tako dolgo nazaj smo se po naši ljubi zemlji premikali peš ali pa na hrbtih udomačenih živalih, nekje na konjih, nekje na slonih in kamelah, doma pa ob koncu dneva prižigali ognje v kuriščih in sveče, da so pregnali nadležno temo.
Vedno so obstajali, obstajajo in bodo obstajali pa ljudje, takrat posebneži in zato dostikrat preganjani, ki so svoja življenja posvetili raziskovanju. Tako je tudi eden izmed mnogih posebnežev izumil električni tok. Zlata vredna električna energija je preplavila svet. Najprej seveda najbogatejši sloj prebivalstva, kasneje pa še za vse ostale. Žal pa še danes električna energija ni prisotna v vseh predelih našega planeta in ni sama po sebi umevna. Danes je kar dobro prodajano tržno blago in električna energija je nujno potrebna. Brez nje danes več ne bi mogli živeti, saj je del našega vsakdana. Poganja vse naše stroje in naprave, v zadnjem času tudi že avtomobile. Postaja najbolj zaželen vir energije. Ne znam si predstavljati, da bi pridem zvečer domov in v temi iščem sveče in vžigalice, da osvetlim prostor. In potem še ves ta vonj po zgoreli sveči in prižganih vžigalicah. Zdaj pridem domov, odklenem vrata in s iztegnjeno roko pritisnem stikalo na steni ob vhodnih vratih. In klik. Prižge se žarnica v luči in svetloba preženo temo. Vse v sekundi. Brez iskanja in tipanja za svečami. Danes smo povsem izgubljeni, kadar se slučajno zgodi, da električna energija zaradi kakršnega koli razloga ne pride do našega prebivališča.
No, vsaj večina. Zdi se, da ljudje mislijo, da je električna energija tudi njihova pravica, da jo morajo imeti. Pa žal ni tako, pa tudi vedno dražja bo. Vedno več je porabnikov, vedno manj se je proizvede. Sušna obdobja močno vplivajo na samo proizvodnjo elektrike iz hidroelektrarn, teh je največ. Saj se iščejo alternativne oblike proizvodnje. Pač gre razvoj bolj počasi.